Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo Zavoda IPF zoper sodbo Višjega sodišča

26.11.2015

Kolektivno uveljavljanje dobilo še eno sodno prakso in hkrati zaušnico.

Vir: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-uradu/novice/elektronske-novice/clanki/vrhovno-sodisce-zavrnilo-revizijo-zavoda-ipf-zoper-sodbo-visjega-sodisca/

Urad ni ravnal protipravno, ker ni potrdil splošne tarife Zavoda IPF

Zavod IPF je zoper urad vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo odškodnine v višini 3.212.211,96 EUR skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter tudi plačilo njegovih pravdnih stroškov. Zavod IPF je zahteval povrnitev škode, ki naj bi mu nastala s tem, da urad v obdobju od vključno leta 2000 do 11. 5. 2004 ni odobril splošne tarife za uporabo fonogramov. Zaradi tega – tako je zatrjeval Zavod IPF – ni imel podlage za uveljavljanje nadomestil za uporabo varovanih del, uporabniki pa jih zato niso bili dolžni plačevati.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. VIII Pg 2725/2013 tožbo zavrnilo, saj tožniku (Zavod IPF) ni uspelo dokazati predpostavke obstoja škode oziroma vzročne zveze.

Višje sodišče je v sodbi opr. št. V Cpg 839/2014 z dne 10. 7. 2014, s katero je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, ugotovilo, da bi bilo nezdružljivo z nalogo državnega organa – poskrbeti za razumno upoštevanje koristi obeh strank, če bi bil državni organ v vsakem primeru dolžan odobriti predloženo splošno tarifo, ne glede na to, ali bi bila v njej določena nadomestila primerna. Urad je lahko na temelju prvega odstavka 130. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah presojal, ali je predlagana tarifa primerna, in predlog zavrnil, če je presodil, da ni primerna. Ker ravnanje urada ni bilo protipravno, tožena stranka (urad) ni odškodninsko odgovorna. Manjka ena od predpostavk za odgovornost tožene stranke, ki jih sicer določa prvi odstavek 26. člena Ustave Republike Slovenije.

Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. III Ips 133/2014 z dne 29. 9. 2015, s katero je revizijo zavrnilo, med drugim ugotovilo, da splošna tarifa ni bila ovira za neposredno dogovarjanje med kolektivnimi organizacijami in posameznimi uporabniki ali njihovimi združenji. Zavod IPF bi lahko izterjeval avtorske honorarje kljub temu, da urad ni potrdil njegove tarife, lahko pa bi se tudi neposredno dogovoril o tarifah s posameznimi uporabniki ali njihovimi združenji, za kar ni potreboval odobritve urada. Ne drži trditev Zavoda IPF, da urad ne bi smel odlašati s potrditvijo splošne tarife. Urad je sam ni smel določiti, lahko pa je dajal pripombe na predloženo tarifo, dokler ne bi bila ustrezno popravljena. Dokazno breme, da ponujena splošna tarifa določa primerna nadomestila za uporabo fonogramov, je bilo na Zavodu IPF, ne na uradu.

---

Povezane novice:

 Višje sodišče zavrnilo pritožbo Zavoda IPF zoper sodbo okrožnega sodišča - 02-09-14 10:14

Datoteke:

Sodba_III-Ips-133_2014.pdf